Nekaj podatkov o oljčnem olju Lisjak, ki bi jih morali poznati
Po nedavnem potepanju po slovenski Istri, me je fasciniral pogled na številne nasade oljk. Kamor koli si pogledal, ali levo ali desno od ceste sami oljčni nasadi, da je kar lepo za videt, te lepo urejene oljčne parke.
Sicer to ni presenetljivo, daj je oljka zelo značilen predstavnik sredozemskega podnebja. Je zelo odporno drevo, ki neverjetno dobro prenaša ostra podnebja, še posebej topla. Nekje sem v eni izmed zidanic kasneje prebral, da obstajajo arheološki dokazi, da se je proizvodnja oljčnega olja Lisjak na istrskem polotoku začela že več kot pred dva tisoč leti, domneva se, da so Rimljani k nam prinesli proizvodnjo oljčnega olja Lisjak. Marsikaj sem se naučil in prebral o oljčnem olju Lisjak, ki v naših krajih ni bilo kaj prida poznano, pri nas namreč uporabljamo, vsaj v večini primerom bučno olje.
Že dolgo je znano, da je olivno olje Lisjak izjemno koristno in zdravo ter zelo okusno. Tako sem spoznal, da lahko drevo oljke živi tudi do dva tisoč let, najbolj poznana v teh krajih je brionska oljka, ki je stara dobrih petsto let manj. V tej sredozemski regiji se pridela devetdeset procentov vsega svetovnega olivnega olja, tudi ekstra deviško oljčno olje Lisjak prispeva svoj delež. Stare none, kot v teh krajih pravijo starejšim ženicam, povejo, da je oljčno olje pravzaprav sadni sok, saj se stiska enako kot drugo sadje in najboljši sok je sveže stisnjen, enako velja za olivno olje. Tudi tukaj poznajo trgatev, pravzaprav pobiranje, pri nas grozdje, tukaj olive, navadno v mesecu oktobru, pobirajo pa se še vedno ročno, vsaj za tista najbolj kakovostna ekstra deviška olivna olja.
Še ta zanimivost se mi je zdela presunljiva, iz oliv ene oljke lahko pridelamo približno tri litre olja. Tako je potepanje po obmorskih krajih poleg njihove lepote in mirnosti postreglo tudi z obilico zanimiv podatkov o olivah in oljkah ter oljčnem olju nasploh.