Preštevanje ladij za krajši čas
Ko si bolan in ne smeš v službo, pa še zaradi viroze ne moreš iz svojega stanovanja, si z malo domišljije lahko najdeš stvari, da se zamotiš in ki ti krajšajo že tako predolge ure. Danes bom z balkona opazoval naše edino pristanišče, ki ga imamo. S stolpnice kjer živim v najvišjem nadstropju imam direkten pogled na celotno pristanišče. Da si krajšam čas, vzamem beležko in svinčnik s katerim bom v beležko zapisoval svoje ugotovitve in meritve. Meril bom čas pristajanja od točke, ki sem si jo določil na morju do pomola, pisal bom približne velikosti ladij, ki prihajajo in odhajajo, imena ladij so tudi zanimiva in pa pod katero zastavo pljujejo. Za vse to bom potreboval še štoparico za merjenje časa, uporabil bom kar pametni telefon, za izmerit dolžino bo kar v redu šolsko ravnilo in moje oko, za imena in zastave pa imam pripravljen daljnogled. Pa da vidimo kaj vse bom zapisal v štirih urah in pol, kolikor imam časa na razpolago. Kasneje pride še eno opravilo na vrsto, to je kuhanje kosila. Pa začnimo. Udobno se namestim na vrtni stol.
Že takoj pri prvem poizkusu merjenja časa ugotovim, da to ne bo šlo tako zlahka kot sem mislil. V pristanišče pljujeta dve ladji. Ena večja polno naložena s kontejnerji, druga manjša, ki zgleda kot tanker. Prav. Časa pač ne bom meril. Vzamem ravnilo, ga nastavim na ograjo balkona in izmerim prvo ladjo. Trinajst centimetrov. Sam pri sebi se nasmejim in zapišem v beležko. Druga ladja pa je imela skromnih šest centimetrov. A v resnici so ladje, sploh ta prva, velike kot naše mesto. Vzamem daljnogled, da preverim še imena. Na večji ladji z lahko preberem Nikita, na manjši pa je nekaj težav. Pa mi le uspe. Martin Krpan. Opa to pa je sigurno naša ladja. In res. Na krmi visoko vihra naša trobojnica z grbom. Kako čas hitro mine. Vsega skupaj sem naštel sedem tovornih ladij in že se moram spraviti k štedilniku. Želodček se že oglaša.