Želela sem si isti parket, kot sta ga je imela moja stara starša
Vedno, ko me nekdo vpraša za mojega dedka ali babico se izrazim, da sta to bila moja dva stara starša, mogoče me kdo ne razume, jaz pa še kako dobro vem, kako sta si zaslužila to ime. Danes imam v hiši isti parket, kot sta ga imela v hiši onadva. Onadva sta zame bila vse, kar si kot otrok lahko želiš. Imela sta me neizmerno rada, znala sta me objeti, vedno sta skrbela zame, moje otroštvo je bilo zaznamovano z njima. Prav zato jima rečem stara starša, ker sta mi bila kot starša.
Ta sreča med nami je bila povezana, eden brez drugega nismo mogli, ko sem bila že odrasla, sta me vedno pričakovala in komaj čakala, da pridem k njima. Danes, če bi imela možnost bi k njima prišla še večkrat, čeprav sem bila res veliko pri njima. Onadva sta imela zame najlepši možen parket in ko sem jaz opremljala svojo hišo, sem hotela čisto isti parket, da bi me vedno spominjal na njiju.
Ko smo v naši hiši naredili parket, sem jaz rekla, da je to srce hiše. Mojih starih staršev ni bilo več, spomini so ostali za vedno, a vseeno sem potrebovala nekaj več in to sem tudi dobila, dobila sem moj parket, ki je bil identičen njihovemu.
Vsak ima svoje želje pri opremljanju hiše, tako sem imela želje tudi sama, zakaj sem se tako odločila, sem točno vedela, ker me bo parket vedno spominjal na lepe čase, ko sem nekoč daleč nazaj letala po enakem parketu.
Mojemu možu je bila ideja lepa, notranjo opremo hiše je prepustil popolnoma meni, tako da sem imela čisto proste roke. Na koncu je hiš dobila en topel pridih, parket je naredil tisto piko na i, ki jo je hiša potrebovala.