Svojega stanovanja ne dam za nič na svetu
Ljudje smo si različni in tako vsak živi tako, da bi mu bilo, kar se da najlepše. Jaz sem človek, ki sem že od malega hrepenela po samostojnosti in tako danes pogosto rečem, da svojega stanovanja ne dam, ker sem srečna.
Ko sem bila stara 18 let, sem odšla od doma. Imela sem fanta s katerim sem se odločila, da bom živela v podnajemniškem stanovanju. Bila sva srečna le kratek čas, ker sva šla narazen, sem jaz morala iz stanovanja in ker se nisem želela vrniti domov, sem si morala sama najti novi dom.
To so bili zame najtežji dnevi mojega življenja, bila sem čisto sama in znašla sem se. Upala sem, da mi bo uspelo priti do stanovanja in mi tudi je. Ko sem si ogledovala stanovanja, sem bila že pošteno jezna in žalostna, kako sem lahko pristala tako nizko, da se ne vrnem domov, ker sem bila prepričana, da bi me sprejeli, saj smo imeli lepe odnose. Ne, jaz sem želela na svoje ni tako dolgo iskala, da sem našla pravo stanovanje zase.
Tako sem zaživela samostojno življenje, vsak mesec sem sama poravnala vse stroške, ki sem jih imela in verjemite, ni jih bilo malo, kajti bila sem sama. Svojega stanovanja nisem želela izgubiti, ker je bilo prekrasno.
Pa je prišel dan odločitve, ko mi je lastnik stanovanja povedal, da bo stanovanje prodal in da imam pri nakupu prednost. To je bil novi šok zame, niti najmanj nisem pričakovala, da bom tako mlada kupila stanovanje. Morala sem premisliti. Takega stanovanja ne bom več dobila, to je bilo jasno, bilo mi je izredno všeč.
Stopila sem do banke in uresničila se mi je želja, saj si nisem mislila, da bom zmožna stanovanje kupiti. Danes sem ponosna lastnica stanovanja in imam pred sabo še veliko let, ko bom lahko uživala, kot oseba, ki je na svoje dosežke še kako ponosna.