Oznaka: žganjekuha

Obisk našega vikenda v vinorodnih koncih naše države je vedno zanimiv in pester. Tudi tokrat je bilo tako.

Z očetom sva bila dogovorjena, da bova pobrala slive in jih pripravila za žganjekuho, pa se je v to zgodbo vključil še stric, ki ima vikend zraven našega in je priznan vinar daleč naokrog. Ponudil nama je pomoč pri pobiranju sliv, da bova hitreje pobrala kar je padlo z drevesa, midva pa bi mu naslednji dan pomagala pri škropljenju vinograda. Dogovor smo podkrepili z domačim narezkom in kozarcem odličnega vina. Sliv za pobrat je bilo več kot smo predvidevali, bila je že trda tema, ko smo spravili zadnjo košaro v klet. Oče je še pred odhodom na spanje preveril ali je škropilnica še na svojem mestu in jo pripravil za naslednji dan.

Takoj po zgodnjem zajtrku sva se peš odpravila do strica na sosednji hrib. Na hrbtu nama je med hojo poplesavala škropilnica. Strica naju je že pričakal s kozarčkom kratkega in narezanim sirčkom z melono. Tako malo za pokrepčat pred napornim delom. Kar nekaj korakov bo potrebnih, gor in dol po vinogradu, da bomo končali delo. Tisoč vinskih trsov je le tisoč vinskih trsov. Pa hrib kjer je vinograd je tudi kar strm, še dobro, da smo v kondiciji. Najina škropilnica je bila že napolnjena s škropivom in sva jo z lahkoto oprtala na hrbet. Stric pa je potreboval pomoč, njegova motorna škropilnica je dosti težja od najine, zato sva mu jo pomagala oprtat na hrbet. Ob zvokih klopotca smo celo dopoldne hodili gor in dol po vinogradu in v času popoldanskega kosila zaključili s škropljenjem.

Še zadnji spust do vikenda in škropilnico sem snel z bolečega hrbta. Na terasi pred hišo nas je že čakala bogato obložena miza. Teta se je, kot vedno, zelo potrudila, prava gostiteljica, njeno obroki so vedno obilni in slastno pripravljeni. Po hrani pa je sledila še buteljka stričevega vina, za katerega je dobil zlato medaljo na nedavnem vinskem tekmovanju.